Odprava uspešno zaključena

V začetku novembra smo se članice odprave žive in zdrave vrnile iz črne celine. Ob urejanju statistike v zvezi z našim trimesečnim delom v Majiwi smo ponosno in z velikim zadovoljstvom opazovale končne številke.

V treh mesecih smo ambulantno oskrbele okoli 2500 pacientov, poleg rednega dela smo imeli še okoli 30 urgentnih primerov in opravili še približno enkrat toliko hišnih obiskov. Trikrat tedensko smo nudili oskrbo in toaleto kroničnih ran, na novo smo uvedli program brezplačnega svetovanja in testiranja za HIV/AIDS. Zadnje se je po našem mnenju odlično obneslo, saj je v tem delu države odstotek okuženih katastrofalno visok, ozaveščenost ljudi pa žal še vedno slaba. Izvajali smo tudi program za podhranjene otroke, pripravili predavanja za domačine, in še kaj bi se našlo…

Na tem mestu bi se radi še enkrat iskreno zahvalili vsem donatorjem, sponzorjem in podpornikom  odprave. S finančnimi prispevki, donacijo zdravil, medicinskih pripomočkov in otroškega mleka, promocijo, delom ali moralno podporo je vsak izmed vas doprinesel k uresničitvi skupnega projekta.

Če želite tudi sami začutiti utrip dela naše vaške ambulante in uživati ob slikah, zgodbah ter kenijski glasbi, vas vljudno vabimo na predstavitev odprave, ki bo potekala v ponedeljek, 31. Januarja 2011 ob 18.00 uri, v Veliki predavalnici Medicinske fakultete v Ljubljani.

Obisk društva Za boljši svet v Majiwi

Tik pred iztekom našega dela v Keniji so nas s svojim obiskom razveselili člani društva Za boljši svet. To pa ni bil čisto navaden obisk, temveč prava delovna akcija. Dovolite, da vam na kratko pojasnimo pestro dogajanje zadnjega tedna v oktobru

Sara je že več let članica omenjenega društva, ki se zavzema za promocijo človeških vrednot preko različnih projektov doma in v tujini. Ko smo člane društva seznanili s situacijo in problemi v vasi, ni bilo potrebno več veliko razglabljanja – njihov prihod v Kenijo je postal le še vprašanje časa.

V tednu dni so obiskali 10 osnovnih in 2 srednji šoli v okolici Majiwe, in za otroke brezplačno odigrali gledališko predstavo »The little monkey« (Majhna opica). S predstavo so želeli predvsem poudariti lepoto različnosti in pomen premostitve medsebojnih razlik ter osebnih pomanjkljivosti. Otroci so neizmerno uživali v unikatni priložnosti – belca, ki bi pel, plesal in jih ob tem še pošteno nasmejal, pač ne srečajo vsak dan v svojem šolskem življenju

 

 

Ob obisku vaških šol se je rodil tudi nov projekt pomoči pri šolanju revnih otrok, v sklopu Fundacije za boljši svet. Raven revščine je v tem delu države izjemno velika in ljudje se vsakodnevno spopadajo z lakoto, boleznimi, mnogi si težko privoščijo streho nad glavo in izobrazbo. Ker se med šolskimi otroci najdejo tudi pravi vedoželjni biseri, se je Fundacija odločila podpreti njihove sanje. Otroci so v sodelovanju z vodstvom šol skrbno izbrani na podlagi dveh glavnih kriterijev – socialne ogroženosti (večinoma so sirote) in šolskega uspeha oz. marljivosti pri šolskem udejstvovanju.  Če bi želeli tudi sami postati boter oz. za dodatne informacije v zvezi s projektom botrstva, si lahko ogledate spletno stran društva Za boljši svet: www.forbetterworld.si.

Beatrice in izlet v Nyamonja

Pred dobrim tednom smo spoznale zanimivo dekle po imenu Beatrice. Že način kako smo se spoznale pove veliko o njej. Pojdimo od začetka..

Sedele smo v matatuju.*

*Vozilo na štirih kolesih, namenjeno prevozu 15 potnikov, v katerega pa lahko podjetni sprevodnik stlači do 21 povprečno prehranjenih ljudi.. plus sebe. Matatu je znan kot učinkovit prevoz s spremenljivimi cenami, ki so odvisne od dneva, vremena, povprašavanja, razpoloženja in drznosti sprevodnika in seveda barve kože potnika

Torej..sedele smo v matatuju in čakale, da vozilo doseže kritično maso in da se bomo lahko odpeljali. Kot običajno so nam potujoči prodajalci ponujali vse mogoče po najbolj norih cenah za belce. Ko nam je nek mladi gospodič poskušal prodati vodo po tretjino višji ceni, je drobno dekle pred nami jasno in glasno povedalo pravo ceno. Kaj tako nezaslišanega se nam še ni zgodilo..da bi si kdo upal belcu povedati pravo ceno in pokvariti biznis kolegu kenijcu. To je prodajalca tako razjezilo, da se je pričel grdo dreti na našo zaveznico, ampak tudi me mu nismo ostale dolžne..tako se je situacija sprevrgla v vseplošno  pričkanje in na koncu je nezadovoljno odcapljal po svoje.  Zapletle smo se v pogovor z Betrice in izvedele, da je članica skupine žensk, ki organizirajo in financirajo pomoč 750-tim sirotam iz njihovega področja. Odločitev je padla..naslednjo soboto jih obiščemo.

Včeraj smo se zjutraj odpeljale v Nyamonja, kraj kake 45 min oddaljen od nas. Od tam smo se z dvema motoristoma odpeljale v vas, ki izgleda precej drugače kot Majiwa. Področje je veliko bolj suho in zato slabo obdelano. Pričakala nas je skupina plešočih in prepevajočih žensk, ki so nas veselo sprejele. V pogovoru z njimi smo zvedele, da so to vdove, katerih možje so umrli zaradi HIVa, še prej pa so okužili svoje žene. Tako so ostale same z otroki, večina jih skrbi še za kako siroto. Dobivajo se vsak teden in si pomagajo, svetujejo in ena drugi poskušajo olajšati življenje.

Spoznale sm tudi nekaj članic Jerusalem Ogam women group, ki mesečno prispevajo v fond 500 KES iz katerega se potem financira pomoč sirotam. Naj povem, da je povprečen mesečni zaslužek teh žensk 4000 KES in pripevek znaša kar osmino njihovega dohodka. Izračunajte koliko znaša osmina vaše plače..

Tovrstnih skupin ni malo in so znak pozitivne naravnanosti nekaterih posameznikov….bolje rečeno posameznic, saj so to večinoma ženske.  Zelo smo navdušene nad njihovo zavednotjo in iniciativnostjo. Dobile smo občutek, da take žeske in njihove skupine pravzaprav nekakšene neformalne socialne službe, zaradi katerih družba ne razpade. Vladne službe, ki so temu namenjene, pa preprosto ne delujejo.

Ta obisk nas je napolnil z energijo in optimizmom, če one lahko..potem lahko tudi me.

Educational day

Prejšni teden je minil v znamenju velike gužve v čakalnici, nekaj urgenc, ki so nam dvignile pritisk in…priprav na “Educational day”.

Vaščanom smo želele  povedati nekaj o temah, ki se nam zdijo najbolj pereče. Pripravile smo pet krajših predavanj:  spolno prenosljive bolezni, HIV, nasilje nad ženskami in otroki, tifus in dehidracija.

Tako smo v petek pospešile z ambulanto in ob dveh že prestavljale klopi v najbljižji cerkvi. Zanimivo je, da se nikomur od naših kenijskih sodelavcev ni zdelo sporno, da bomo pred oltarjem pridigale o spolno prenosljivih boleznih in demonstrirale uporabo kondoma. Očitno so cerkvene oblasti na tem področju precej bolj prilagodljive kot v Evropi, kar pojasni tudi dejstvo da ima mnogo “zavednih” kristjanov po dve ali več žena..

Kakorkoli že, točno ob dveh je bilo vse pripravljeno..manjkalo je samo še občinstvo, kar nas ni presenetilo saj je čas lahko zelo relativna stvar. Kmalu nas je razveselila gruča kakih 40 otrok, ki so za naš dogodek pripravili recitacije in pesmi na teme zdravstvene narave, tudi o HIVu. Ko smo po enournem čakanju obupale nad odraslo publiko, smo program prilagodile otrokom – zemljevid sveta, risanje in seveda fuzbal brez meja.

Medtem se je nabralo nekaj zainteresiranega poslušalstva, tako da smo na koncu vseeno spredavale predvidene teme. Razveselilo nas je, da so bili poslušalci zelo sodelujoči, pomagali so pri prevodu v luo za tiste, ki niso znali angleško, postavljali zelo relevantna vprašanja in celo dodali kako svojo izkušnjo.

Sledil je kviz z nagradnimi vprašanji in pevsko-recitacijski nastop otrok…predstavljajte si petletne otroke, ki v angleščini prepevajo simpatične pesmice o komarjih, malariji in AJAKIju (HIVu), ki jih verjetno le na pol razumejo…nasmejale smo se do solza. Končale smo s podelitvijo nagrad za nastopajoče in seveda veleslikanje za vas!

Kasneje smo se spraševale, zakaj odziv med odraslimi ni bil tak kot smo ga pričakovale. Odgovor nam je ponudila neka prijateljica, ki nam je razložila, da je – odkar so visokodemokratični kenijski politiki začeli ljudem plačevati za udeležbo na njihovih mitingih – ljudi težko dobiti na kup, brez da bi jim primaknil kak kenijski šiling. Žalostno, ampak resnično.

Ampak nov dan prinese nove zgodbe in v soboto smo šle na izlet…

Poziv k pomoči ogroženim družinam

Tisti ki redno prebirate naše novice iz Majiwe, ste že večkrat naleteli na kakšno žalostno zgodbo tukajšnjih prebivalcev. Po objavljenih slikah lahko presodite, da ljudem v teh krajih ni ravno poslano z rožicami. Na vsakem koraku srečujemo ljudi, ki so dobesedno na robu preživetja; mnogi zaradi nesrečnega spleta okoliščin – bodisi so sirote, katerih starši so umrli zaradi AIDSa, nekateri imajo številčne družine in jih ne morejo preživljati, drugi pa so zaradi svojega zdravstvenega stanja tako ostabeli, da si ne zmorejo pridelati vsakdanjega kruha, in še bi lahko naštevali…

Po prvem mesecu kliničnega dela in več hišnih obiskih smo ugotovile, da lahko v teh krajih že z majhnim vložkom znanja in denarja bistveno izboljšaš življenje in spremeniš prihodnost najbolj ogroženim. Na primer s 16 euri, ki jih pri nas mimogrede zapravimo za drobnarije, lahko tukaj kupimo 40 kg koruzne moke, s katero lahko 13-članska družina preživi cel teden.

Hvaležne smo vsem, ki ste že prispevali za nujno zdravsveno oskrbo – mnogi k nam prihajajo iz oddaljenih krajev, ker je zdravstvena oskrba sicer plačljiva in večinoma neustrezna ali celo škodljiva.

Vse medicinsko humanitarne odprave preko Sekcije tropske medicine smo zavezane zbrana sredstva porabiti izključno za medicinske namene in z njimi ne moremo reševati hudih socialnih problemov. Tako se zopet obračamo na vas. Trenutno sestavljamo seznam najbolj ogroženih družin in posameznikov, ki nujno potrebujejo pomoč.

Iščemo podpornike za najbolj ogrožene družine iz vasi, ki bi jim pomagali s hrano in denarjem za šolanje otrok. Za več informacij nam pišite na e-mail: kenija.avgust.2010@gmail.com

Fotoreportaža

Kenija vs. Slovenia Villagecup 2010

Mala operacijska pod milim nebom

V naši novi lekarni

Street basket v Kisumu

Trgovina na prostem

Potrebujete obleko? Krilo? Samo trenutek..

Trgovina na prostem

Avtobusna postaja Kisumu

Otroci pred svojim domom

Velika družina..kolikor jih bog da..

...nekateri izmed njih ostanejo brez svoje mame.

Podhranjenček..

Od vodnjaka do doma in spet nazaj..

Babica pirpravlja večerjo..

..za svoje vnuke.

Novogradnja

Sončni zahod

Poziranje za kamero

pa še in še..

Starejše sestrice kuhajo za mlajše..mama je na polju, očeta pa že dolgo ni več.

Lilian Sara Musungu 26.8.2010*

Proslava ob dopolnjenem prvem mesecu kliničnega dela

Ko HIV odnese starše, ostanejo otroci

V ponedeljek smo bile na obisku pri »družini«, ki jo sesavljajo samo še štirje otroci. Najstarejši po imenu Mojzes je naših let in je uspešno zaključil srednjo šolo. Zelo si želi, da bi lahko študiral naprej, vendar si te želje ne bo mogel uresničiti, saj mora skrbeti za mlajšo sestro (17 let) in brata (15 let), saj so po smrti staršev pred nekaj leti ostali brez dohodka. Najmlajša (6 let) je za razliko od ostalih od rojstva okužena z virusom HIV in je od rane mladosti zelo bolehna. Skrb zanjo je prevzela gospa, katere otroci so po večini že od hiše in trenutno ne živi pri njih.

Povedal nam je, da jih preživlja s priložnostnim delom in tako iz dneva v dan zaluži toliko, da lahko zvečer nekaj prigriznejo…ali pa ne. Njihov dom je majhen, a zelo urejen. Vsak košček zemlje je skrbno obdelan in povsod raste zelenjava.

Po izčrpnem pogovoru mo prišli do zaključka, da v tem treutku potrebujejo hrano za sproti, denar za šolnino za deklico in šolske potrebščine za mlajšega brata. Nekoliko dolgoročnejša pomoč bi bila pomoč pri najemu večjega kosa zemlje, ki bi jim v eni sezoni prinesel nekaj zaslužka.

Išče se torej oseba, ki bila pripravljena pomagati tem mladim upom na poti do izobrazbe in nekoliko lažjega preživetja.

V pričakovanju tretje faze…

Mineva četrti teden postavljanja diagnoz drugim, danes zjutraj pa smo morale diagnozo postaviti kar same sebi.

Ta se glasi:  Kulturni šok – druga faza.

Naj pojasnim..

Kulturni šok je definiran kot skupek psihofizičnih simptomov, ki se pojavijo pri posamezniku, ki je dovolj dolgo in intenzivno izpostavljen novemu okolju.

Začne se s fazo »entuziazma«. Zanjo je značilno navdušenje nad novim svetom, ljudmi in njihovimi posebnostmi, nad delom in sploh vsem. Energije ne primanjkuje in težave se rešujejo kar same od sebe..no te faze se spomnimo. Prvi teden v Nairobiju in prvi teden v Majiwi sta bila sicer stresna, a polna elana, organizacijskih in strokovnih podvigov.

Druga faza se imenuje »osamljenost in domotožje« in ima veliko bolj neprijetne značilnosti. Je obdobje kritičnega opazovanja okolja, ugotavljanja slabih strani tuje kulture in njihovih posledic, občutek nemoči, blaga nerazpoloženost, ki se lahko sprevržejo v otožnost. V tem obdobju niso redke motnje hranjenja, moraste sanje, pretirana skrb za  zdravje, stereotipno razmišljanje, nesamozavest in celo panični napadi.

Ko smo poslušale predavanje o kulturnem šoku na tropskem vikendu si nismo mislile, da se to lahko zgodi nam..narobe.

V preteklih dveh tednih smo vse tri dobile vsaj kakšnega od teh simptomov. Zase lahko rečem, da me je t.i. »motnja hranjenja« v soboto položila v posteljo, saj sem zaradi občutka slabosti ob misli na kenijsko hrano skoraj nehala jesti. Pride dan, ko nas zaskrbi okužba s HIV-om in bi se najraje kar takoj testirale, skoraj vsak zvečer zlivamo žolč nad nemogočim »tradicionalnim« kodeksom pravil, ki (po našem mnenju) greni življenja ženskam in še bi lahko naštevala.

Očitno je to neizogibni del prilagajanja novemu okolju, kateremu pa sledi tretja faza!

Imenuje se »remotivacija in adaptacija«, baje v tem obdobju začnemo razumevati njihove vrednote in pričnemo zares uživati, pojavi se želja po pripadanju novi kulturi.

Četrta faza je faza »realizma«, ki predstavlja novo psihološko ravnovesje, vzpostavi predrugčen sistem vrednot, ki jih odnesemo domov, kjer nas čaka…ponovni kultrni šok.

Zabavno, ni kaj!

Veliki & majhni izzivi

Pred kratkim smo uspešno zaključile še en afriški podvig. Napočil je namreč čas, da se lotimo usposabljanja našega sterilizatorja (beri: 100kg težak zaboj, ki je bil uporabljan s strani vojske nazadnje verjetno kar precej let nazaj – po tehnologiji in količini prahu sodeč), in z veliko improvizacije ter s pomočjo krepkih domačinov nam je naposled uspelo. Za naše nadaljnje delo smo ustrezno pripravili kirurški inštrumentarij; ne bi si upale trditi, da je bila procedura zelo podobna tisti v naših laboratorijih, ali pa da je čistoča takšna kot v operacijskih dvoranah – je pa gotovo najboljši približek, ki smo ga uspele doseči

Pred kratkim sta nas s svojim obiskom v Majiwi  razveselila tudi dr.Blatnik Olga in njen sin. Med svojim raziskovanjem Kenije sta nam dostavila donirano mleko v prahu za dojenčke, ki je skupaj z njima opravilo vso pot od Ljubljane do naše vasice. Spoštovanja vreden tovor in še bolj njun trud – posebej ko si predstavljamo vsa lačna usta podhranjenčkov, ki bodo v naslednjih tednih zadovoljno nahranjena s prinešenim mlekom.

Sicer pa prav vsak kenijski dan s seboj prinaša nove izzive, s katerimi se soočamo. Med najtežje razumljivimi so nam še vedno odnosi med moškimi in ženskami. Tukajšnji moški se večinoma odločajo za poligamni način življenja z večimi ženami; le-te so pogosto nemočne in se znajdejo v težkih ter nezavidljivih situacijah. Zato veliko časa in energije namenimo za zdravljenje tovrstnih parov oz. družin, uvedle smo tudi testiranje in svetovanje v zvezi s HIV/AIDSem; skratka na vse možne načine jih skušamo najprej razumeti in jim nato ustrezno pomagati.

Ta teden smo uvedle tudi seznam tistih, ki živijo v največjem pomanjkanju in bi potrebovali dolgoročno podporo – bodisi za zagotovitev hrane, bivališča ali preživljanje otrok. Upamo, da nam bo do konca naše odprave uspelo na ustrezen način pomagati čim večim ljudem iz bližnje in daljne okolice.

Širok spekter: od preprostih bolezni do hudih zdravstvenih in socialnih težav

V grobem, več kot polovica bolanih otrok ima malarijo, ki jo na srečo lahko zelo elegantno pozdravimo, a kaj ko zbolevajo vedno znova. Sledijo ostale bolezni otrok, ki jih poznamo tudi pri nas in so v veliki večini infekcijske narave. Odrasli imajo zelo pogosto kronične rane, ki se slabo celijo in jim močno grenijo življenje. Pomagamo jim z rednimi prevezami in napredek je kot pravijo viden v nekaj mesecih.

Velik problem je okužba z virusom HIV, ki je zelo pogosta, a hkrati tudi velik tabu, kar še dodatno pripomore k prenašanju virusa. S primernim zdravljenjem, ki si ga lahko privoščimo na zahodu je to kronična bolezen, tukaj pa ustrezna zdravila dobijo šele ko so hudo bolani. Življenjska doba teh ljudi je veliko krajša in večina za sabo pusti kopico otrok, ki so prepuščeni na milost in nemilost sorodnikov.

Tako smo odkar smo tukaj slišale precej zgodb o usodah teh sirot, nekteri so imeli srečo, drugi ne. Ena izmed naših prevajalk, ki je vdova, skrbi za šest svojih otrok ter za šest sirot, ki so ostale po smrti njenih bratov in njihovih žena. Kako ji to uspeva, je nam nepojemljivo, sploh če upoštevamo dejstvo, da ima ženska v tukajšni tradicionalni družbi veliko manjšo težo kot moški.

Drugo plat dolžnosti sorodnikov, da poskrbijo za sirote se pokaže z zgodbo deklice, ki jo je skupaj z njenimi brati moral posvojiti stric. Ta je fante na silo odgnal, njo pa izrabljal za služkinjo in jo hudo pretepal. Rešilo jo je naključje in angažiranost slovenskih zdravnikov pred nami, ki so ji priskrbeli nov dom.

Tudi mi se trenutno ukvarjamo z dekletom in njeno dvomesečno hčerko, katerih prihodnost je zelo negotova, a več o tem naslednjič.